Kolektivni izlet Tara 2008
Iz o Abakus
Vsebina |
1 Opozorilo
Članek govori o sindikalnem izletu Abakus Plus-a leta 2008 katerega primarni cilj je bil raftanje na Tari. Veliko besed ni slovnično pravilnih. Namenoma. Celotno poročilo je pisano zgolj samo z mojega subjektivnega pogleda, spomina in sposobnosti dojemanja tega dogodka. --LukaV 10:53, 10. julij 2009 (UTC)
2 Dan ena
 |  |  |  |
 |  |  |  |
 |  |  |  |
 |  |
Po letu dni se baje spodobi napisati »obnovo« tega zanimivega potovanja. V Abakus ekipi so bili Sergej, Boris O., Henrik, Gregor, Gorazd, Dušan, Luka V., Luka Č., pridružil pa se nam je še Peter. Voznik: Sergej. Znamka kombija: en fajn Opel. Čas odhoda: enkrat dopoldne izpred stare lokacije na Zasavski. Pred odhodom Sergej priklaplja »preračunavalko«. Spomnim se samo razdelilca za avtofaracajgštekarje, ob katerem sem dobil občutek, da bomo namestili še razne merilne sisteme, detektorje radarjev…..
Dopoldne je bilo vzdušje še rahlo zaspano a ne za dolgo saj smo se morali ustaviti v Delu, kjer je bilo nekaj z Alfami, če se še kaj spomnim. No, vsaj tisti, ki smo šli zraven v bar na jutranjo dozo (kave – žganja ni hotela streč kljub Henrikovi prisotnosti). Ko so fantje opravili v Delu, smo se odpravili po Petra. Ko je bil še zadnji prisoten, smo jo mahnili jugovzhodno proti Obrežju.
Naslednji postanek je bil oemfau na Obrežju. Naredimo prve požirke viskija, ki ga kupi Lučnik. Vsesplošno vzdušje med romarji se izboljšuje. Padajo razne zapletene šale, ki ob dolgem premisleku postajajo vedno bolj zabavne. No, očitno so narejene za počasne osebe (se popraskam po glavi). Šopamo po hrvaški avtocesti proti Slavonskemu Brodu in spet naredimo postanek na nekem počivališču. Tam srečamo pijačo, se usedemo skupaj za mizo (pijača pač na mizo) ter poslušamo debato dveh (mislim da) Bosancev, ki že tri dni potujeta proti Sarajevu. Tudi onadva sta srečala pijačo. Tukaj si morata spočiti noge in hrbet, romarji so pač žejni in utrujeni.
Ko se odpravimo, nekje na poti zavijemo južnije proti mejnemu prehodu Gradiška. V koloni na mostu čakamo na prehod, graničar ne komplicira. Kmalu za mejo naredimo četrti postanek v neki štariji. Strežba hiti, ne morem se odločit, Dej mi eno šljivo se zmotim. A veš, kao (se tresnem po čelu). Ok ok. Naredimo par fotk, popijemo in šibamo naprej.
Peljemo se via Banja Luka čez neke zabačene rovte, kjer na vsakih 20 minut ob cesti vidimo domorodca s čikom v ustih, ob cesti pa stoji še njegov golf dvojka z obvezno dvignjenim pokrovom motorja. Jah, vroče je blo, kaj čmo.
Nekdo (mislim da Boris) začne postavljat ultimate Lučniku in meni (Luka2), da če ne najdeva prav kmalu gostilne, kjer bo kombinacija besed pečenje in jagnjetina, bova <vstavi poljuben ukrep, ki bo udaril ali po plači ali po nalogah>. Zadevo vzameva smrtno resno in uala! Pečenje! Desno! Ustau! Ustau! Sergej izvede zahteven zavoj desno in ustavimo se pri neki prijetni majhni hmm… pečenječinici? Prijazna strežba, dobra šljivovica, jagnjetina pa mrzla. Vsi hlastamo po mesu, Duke pa… sej veste.. paradise (tako se baje reče paradižnik po angleško). Kuko lah jeste ta loj?! in se stegne po per'dajs. Nam ni važno, smo lačni.
Vreme je enkratno, šopamo naprej. Vedno bolj zgleda, da se peljemo v gore. In res.. baje smo v nekem trenutku malo nad tisoč metrov nadmorske. Cesta se začne spuščati in kmalu spet naredimo postanek saj voznik ne sme voziti toliko naenkrat…. Zanimiv barček, zgleda, kot da si v jami ampak kolikor se spomnim smo stopili v hišo. Tudi pivo mi paše ugotovim. Luka2 in Duke se nekaj pregovarjajo a se ne spomnim več o čem. Ljudje začnejo dlakocepit. A to ni slabo, ker možgani potrebujejo delo, da ne odplavajo predaleč.
OK! A bomo danes sploh dosegli cilj? Ura je že več kot pet popoldne kolikor mi spomin še da. Nam je fino, voznik pa mora še furat. Pejmo na pot! Garmin nas fjaka nekje. Skozi Sarajevo, kratek postanek naredimo še na lokalni bencinski in gremo naprej proti Foči. Naredimo nepotreben krog okoli Foče in potem južno proti Polju. Vmes vprašamo še za smernice vendar je že noč in vidimo samo to, da ni zdravo zapeljati s ceste, saj so ob cesti krošnje dreves, cesta pa široka za en avto in pol. A vseeno nam uspe najti odcep, kjer se spustimo do bungalovov ob Drini. Ja tud čiki so to.
Predviden čas potovanja mislim, da je bil 8 ur? Potrebovali smo jih čez 12. Sedaj smo na lokaciji (+43° 22' 9.12", +18° 47' 49.48". )Tam nas pričaka Tanja (Tatjana) D. iz Future, že nestrpna. Lepo se nastanemo, v bungalovih so pogradi, vrat ne potrebujemo, ene postelje so kar na terasi s streho. No ja.. sej bo. Spravimo se dol, kjer se dogaja. Tam pod streho na levi stoji nekaj miz in klopi, ena še posebej dolga, kamor se seveda usedemo mi. Potem je na sredini za pol metra dvignjen betonski valj, kjer se kuri ogenj, ob ognju muzičari, kitara, harmonika, tamburica, klarinet, povsod okoli njih ljudje pojejo vse pesmi, za umret dobro. Od ognja desno pa ŠANK! Od šanka desno seveda kuhinja, kjer mojster ustvarja za nas, potem pa počasi kar tuši. Če se sprehodiš še naprej proti bungalovom, je na levo po neki potki še približno urejen WC.
Super, zdaj poznam potrebno infrastrukturo in si jo zabijem v glavo, kjer bo dostopna tudi ko bom preklopil na avtopilota čez par ur. Sledi žurka s petjem/dretjem in neke vrste plesom/kriljenje z razprtimi rokami in trzanju dlani. Jah, tako to počnejo tukajšnji domorodci. Aklimatizacija je uspela. Če ne drugo, so za to poskrbeli čevapi, šljiva/hruška in jelen pivo! Kako in kdaj smo šli spat? Avtopilot sigurno ne ve.
3 Drugi dan
 |  |  |  |  |
 |  |  |  |  |
 |  |  |  |
Vstajanje. V bistvu sploh ni problem, saj nas prebudi šljiva/hruška na našem že običajnem mestu za mizo. Sledi zajtrk, kava in podobno. Danes je sobota in danes nas čaka rafting. Počasi se pripravimo za odhod. Razdelijo nam reševalne jopiče, pri katerih vsakemu nekaj manjka. Dobimo še kratki neopren in copatke. Juhu! Gremo gremo! ..se dere preplozan švic v neoprenu.
Lagano se zbašemo v star VW kombi, ugotovimo tudi to, da imamo eno gumo skoraj prazno. Voznik gleda, upam da bo zdržala in odpeljemo kot del konvoja. Peljemo se do Polja, mejnega prehoda s Črno Goro, kjer vozniki kažejo naše potne liste in nekaj debatirajo. Hopla pa smo čez mejo. Vozijo nas po nekih dobesedno jebinah kar nekaj časa, nato prispemo do odcepa od kjer gremo dalje peš.
Prispemo do Tare in raftov, ki nas čakajo. Takoj se gremo nekateri namočit v Taro, saj izgleda dokaj topla. Ja, če maš neopren si lah pogumen ane. Drugač si pa takoj baba, ker edina stvar, ki visi od tebe je napol zapet rešilni jopič (nekaterih se ni dal zategnt). No, pride čas za izplutje, krmar v treh sekundah razloži kaj in kako in gremo. Na čolnu nas je 11. Poleg nas 9 še Tanja in krmar. Malo brzic sem in tja, nič preveč razburljivega,, saj ima reka nizki vodostaj. Po besedah domačih poznavalcev je struga na nekaterih mestih v maju za štiri metre višja.
Čez čas pogledam v vodo na nekem mirnem delu reke in dobim občutek, da je voda globoka kakšna dva metra maksimum. Vprašam krmarja, če se lahko vržem v reko, dobim dovoljenje in poka v vodo. Pogledam pod vodo in ugotovim, da ima vsaj vsaj 4 metre globine. Tara nas s svojo lepoto preseneča na vsakem koraku. Voda je kristalno čista, rahlo modrikasta ponekod zelenkasta. Pitna reka. Na svojevrsten način spominja na Sočo. Čez nekaj časa naredimo postanek, kjer Luka2 skačeta na straharja. Iz gmajne od nekje Duke prinese dve vreči piva (ja, tukaj je pivo kar na vreče ;)). Duke dej to nazaj nes na vodi se ne pije. Ja dobro, če ne morš bomo mogli pa spit...
Spravimo se nazaj v raft in nadaljujemo po Tari. Krmar se na čase dere DESNA DESNA LEVA!!! Po prvem pivu kmalu prešaltamo vsi na verz, ki nas ga nauči krmar: Koja cura dukat ima, nek ide ovamo, mi smo lude pijanice mi ljubiti znamo, oziroma nekaj podobnega. Sčasoma pridemo nazaj v Bosno po Tari, kjer ta ob pritoku reke z imenom Pira (prikladno), spremeni ime v Drina (no.. še čik rabm zdej). Celo pot se je nekdo, ki ni vedel niti kaj je to veslo, drl Dejmo banda, veslejte banda, kvajzdej banda, gremo banda. Malo pred ciljem Gregor izgubi špegle, jeba. Optimisti iščemo. Optimisti ostanemo in brez špeglov odveslamo naprej.
Čez nekaj časa prispemo v bazni tabor. Ljudje so veseli, nekateri imajo bug-e v koordinaciji pri izhodu iz rafta. Damo raft iz vode in se znebimo neoprena in na nožnem mezincu opazim žulj od neoprenskih copatk. Pričakamo težko pričakovano kosilo. Hrana je tu res odlična. Ko dobiš krožnik golaža, vidiš mast, ki plava na vrhu. Misliš si fak to bo zih ful mastno. Pa to ni boljšega. Kar ješ in ješ medtem ti pa želodec sporoča, da bo hrano prebavljal še tri dni. Dodaj še jelena in hruško pa si poslal rudarsko skupino v želodec. Po kosilu ne vem točno kaj je sledilo, mislim da smo si malo odpočili (vsaj jest). Nekateri so imeli še nekaj moči za igranje odbojke na igrišču med šankom in bungalovi.
Pozno popoldne smo nadaljevali. Za mizo in pri šanku seveda. Še eno dobro pijačo imajo, Gorki list. Mmmmm.. ta Gorki list je v bistvu pelinkovec, kar smo ob prvem požirku ugotovili. Ko se je že rahlo stemnilo, je Boris še kar štrajkal v bungalovu. Z Lučnikam sva očitno imela v mislih spet kakšno kazen okoli šihta, če ga ne bomo zbudili, zato sva ga s posteljo vred prinesla k naši mizi. Takoj je k njem prilegel še Črnogorec, ki se je seveda izdajal za Bosanca (ma zihr je biu črnogorc k je reku to ti je život). Nekateri v sede drugi v leže smo nadaljevali/začeli žurko. Nismo imeli kolaž papirja, smo pa imeli hruško-pa-pir.
Spet so prišli muzičari, dali vse od sebe, mi pa vse vase. Vzdušje enkratno, posteljo sva z Lučnikom prestavila drugam. Ljudje vsi poznajo vse besedila. Dlani trzajo, roke stegnjene, poizkus plesa kola, obraz v luft, tuleč melodijo, saj besedila Janezi ne znamo (no vsaj zase lahko tako rečem). Henrik poka svoje, Boris fotka, Gregor je nekje ob ognju, jest sem že ornh gotov, Lučnik je reku da gre scat a ga že pol ure ni, Duke dlakocepi, Sergej in Peter sta za mizo. Čez čas gremo iskat Lučnika in ga po minuti najdemo, kjer si je človek malce odpočil. Nekje ob gmajni. Nekaj nas ostane nekateri gredo spat. Na koncu smo samo še mi. Odpravimo se v postelje. Skadim še enega tamočnga marliča in grem spat.
4 Dan tri
 |  |  |
 |  |  |
 |  |  |
Zjutraj vsi malce čudni. Očitno sem nag spal. Ne spomnim se da bi se slekel. Vstanem z vrha pograda, spodaj kovinska okrogla barska miza. Na mizi in po tleh luža. Hm.. očitno je ponoči deževalo si rečem, se oblečem in pokam ven. Sledijo čudni pogledi in razni komentarji, da je nekdo scal po mizi v bungalovu, tudi par Henrikovim stvarem ni bilo prizanešeno. Po dolgem pogovoru ugotovim, da je bil to nek Bosanc, ki ga ne poznam, bil pa je tam. Naslednja stvar, sredi odbojkarskega igrišča je postelja. Si rečem ok sej itak jih tle vse boli. In res je bilo tako. Sledi zajtrk, kava, hruška.
Kaj sledi danes? Gremo že domov? Ne. V planu je še nek izlet na nek Zelena hrib al kaj. Super. Spet sedemo v nek zjeban VW kombi. Tokrat midva z Lučnikom posebej in starejše prebivalstvo v svoj kombi. V najinem smo imeli ves čas odprta okna, sonce je nabijalo, vsaj eno luštno Bosanko in eno Srbkinjo sva imela v kombiju za debato. Vsi smo sedeli zadaj, nobenih pasov, niti ročajev da bi se držal med kakšnimi ovinki. Sicer je pa prejšnji večer poskrbel, da se nam je vsem jebalo. Ko sem se sredi nekega ovinka stegnil do voznika da ga nekaj vprašam sem odtrgal sovoznikov sedež, ki je bil pritrjen na tla z dvema vijakoma. No zdaj je z enim, si zažvižgam in se usedem nazaj. Na radiu se rolajo narodnjaki kad te ljubi crnogorac verzije in tako dalje. Voznik celo pot verižno kadi. V kombiju starejših prebivalcev je voznik baje kadil cigaro, da je bilo vse zakajeno do amena. Možno, da se je tudi njim jebalo.
Vozili smo se kako uro pa pol do dve po nekih oprosti ampak jebinah kamnitih, kjer je bila stena levo, prepad pa desno od ceste, voznik pa gasa. Mi pa zadaj odprta drsna vrata. Kaj, če je bilo pa vroče. Po ne vem kolikem času smo se pripeljali do te planine. Stopimo ven. Prijeten mir, sliši se samo kobilice in piš vetra skozi travo. Na levo od smeri, kjer smo se pripeljali, se je širila stepa in nekje na majhnem kuclu je stal nek spomenik. Bližje nam pa nek lesen paviljonček, kjer sem se kasneje malo odpočil. Nadaljevali smo desno po kamnitih stopnicah do hiše pod gozdom.
Pred hišo je stala napol podrta požgana hiša, kjer je bila neka znamenita banja v kateri se je baje kopal Tito. Vsi smo jako navdušeni. Pri hiši spoznamo hecnega prijaznega gospodarja, ki nam pove kar nekaj zanimivih dejstev. Od te banje, do tega, da vsako jutro pride medved k njemu na obisk po hrano, do tega da je nekoč Josip Broz drkal medvedovega. Po glavi mi je šla samo tekočina. Brezalkoholna. Nižje od hiše je bilo lepo malo jezero, ob jezeru pa sveža voda direktno iz pitnega studenca. Nekateri so si šli ogledat še spomenik, jaz sem počival pri hiši.
Nato se odpravimo nazaj. Pričakoval sem vrnitev v bazni kamp vendar smo se ustavili še v Sutjeski. Tam smo si ogledali znameniti spomenik 3003em padlim borcem (mislim da druge svetovne). Sledi še kava v bližnjem lokalu in nato smo jo usekali proti baznemu kempu. Tam smo na hitro spakirali, podelili majice, se poslovili in odšli proti domu. Tudi tokrat skozi Sarajevo.
Se ustavimo v Sarajevu? Seveda. Razlog? Čevapi na Baščaršiji (a kuko se reče). Parkiramo direktno v centru in že smo na glavni ulici. Hitro smo pri čevapčinici, vmes nam težijo/fehtajo cigoti. Pojemo dobre čevape in se odpravimo nazaj. Neka ciganka nas zasleduje celih 10 minut z molim molim vas..samo malo molim, kovinskim pladjem pokritim z belim prtičkom in kar ne odneha. Nato se ločimo a ona se ne da. Potem končno obupa. Mi se vrnemo do kombija in horuk severno čimprej na hrvaško avtocesto.
Naslednji postanek je bil na oemfau pri Čatežu, kjer smo si privoščili nekateri kavo nekateri zgolj cuker. Šibamo naprej proti domu, Sergej iz utrujenosti v Grosupljah ne more več voziti, zato se voznika zamenjata. Mislim, da je vozil Peter. Potem se pripelje do svojega doma, mi pa potem via Zasavska. Končno doma! Aja še do Radovljice moram priti. Vozili smo ponoči, ko smo prispeli na Zasavsko se je počasi že začel delati dan.
Doživetje je bilo enkratno, ljudje carski, Tara lepa, tudi par Bosank, jest pa fertik od vožnje. Kdaj gremo spet? :)
